Kdo bi opisal to podobo konca sveta?

Poznate Komarčo? Ko je Balthasar Hacquet v 18. stoletju preko Komarče prišel v dolino Triglavskih jezer, je rekel: »Želel bi si imeti ob sebi pesnika, ki bi opisal to podobo konca sveta.«

Prešinilo me je … Vsak je lahko pesnik. Izraz veselja, prvinskega pesništva, se rodi že s spontanim vriskom navdušenja, ko osvojiš vrh in srkaš brezmejne razglede. Pesništvo je vrisk in je oda in je sonetni venec. Vse je, vse, kar je izraz našega veselja, navdušenja, občudovanja, spoštovanja.

Kje vam srce poje?

Meni nedvomno v hribih. Tam prepeva, pleše, skače in je hkrati pomirjeno. Eden izmed takih čudežnih izletov je pot na Prehodavce. Na Prehodavcih me najbolj navduši sončni zahod. Tako mehak je in kar traja in traja. Sonce se staplja z Grintavcem in njuni igri ni videti konca. Rdeče-vijoličaste nianse ustvarjajo zares posebno igro. Kar potegne te noter. Za take razglede in še marsikatero doživetje se ‘splača’ hoditi v hribe. Investirati svoj čas in pustiti, da duša zapoje.

Od Prehodavcev se lahko odpravite po dolini Triglavskih jezer. Kdo ve, kakšno doživetje vas čaka? Hoja po kraškem svetu, občudovanje mirnih jezer(c), ki kot zvedave oči zrejo v svet. A tudi božanje mehke gorske trave, let pisanega metulja, pogled plašnega svizca. Nebo, ki spreminja barve. Nad vsem tem pa mogočni vrhovi. Popolno sobivanje in pomirjenost.

Kako bi pa vi opisali to podobo konca sveta?

Od Triglavskih jezer se v dolino lahko odpravite prek Komarče, a pozor, ta pot zahteva strmega terena vešč korak … Zato se lahko odločite tudi za lagodnejšo, serpentinasto pot s Komne k slapu Savica. Izlet in pol!

V Posočje pa se lahko vrnete kar z vlakom, ki vas pobere v Bohinjski Bistrici in odloži na Mostu na Soči, od tam pa se više po dolini lahko zapeljete z avtobusom. Kako je lahko še boljše kot to?

Prisrčen planinski pozdrav!