Ta citat sem si izposodila iz knjige Pot samoodvisnosti Jorgeja Bucaya. Avtor opisuje veneč vrt nekega kralja, kjer hrast umira, ker ne more zrasti tako visoko kot smreka. Smreka pa se je podrla, ker ne more obroditi grozdja tako kot trta. In trta je venela, ker ni cvetela tako kot vrtnica. Vrtnica pa je jokala, ker ni tako mogočna kot hrast. Kralj nato opazi rastlino, frezijo, ki je cvetela in dehtela, kot še nikoli. Vprašal jo je, kako to, da ona tako dobro uspeva sredi venečega vrta. Frezija je odgovorila: »Morda zato, ker sem si vedno predstavljala, da si takrat, ko si me posadil, hotel frezijo. Če bi hotel hrast ali vrtnico, bi posadil to. Takrat sem si rekla: Poskusila bom biti najboljša možna frezija.« (Bucay 2016: 93-94). V tem osebnem zapisu stopite v zakulisje snovanja in širjenja: Apartmaji Pretner v Lepeni.
Kaj nam sporoča ta zgodba? Bodite to, kar ste, ker ste taki najlepši. Tako največ date svetu, saj prispevate s svojo unikatnostjo, ne s kopiranjem drugih. Verjemite, drugih je že dovolj, zakaj bi jih morali kopirati? Zakaj bi morali misliti, da to, kar smo mi, ni dovolj dobro? Da se je treba skriti in si raje nadeti masko?
Na kakšen način lahko prispevam svetu, sem se tudi jaz vprašala. Kdo sem jaz. Poslušala sem tihi glasek v sebi. In zbrala pogum, da sem se v časih, kjer je vsepovsod slišati svarjenje pred negotovostjo, podala v posel. Kaj boste raje poslušali, kako vas nekdo svari pred nevarnostjo, negotovostjo ali pa svoj tihi notranji glasek? Pozor, ta glasek ni nasilen, prav potihem se oglaša in če ga zunanji zvoki preglasijo, ga ne slišite več. Da ne bo pomote, ne spodbujam brezglavih odločitev, pravim samo, da je najslabše, kar lahko naredite, to, da delate proti sebi in svojemu zavedanju.
Če vemo, da se lahko podamo na neko drugo, sicer lahko riskantno pot, in tam uspemo, če vemo, da nam to lahko prinaša zadovoljstvo, da nam je lahko trud poplačan, tako konkretno kot figurativno, zakaj ne? Zaradi strahu pred neuspehom? Zaradi ‘kaj bodo pa drugi rekli’? Vprašajte se raje, kaj vi veste o tem.
Natrosila sem nekaj drobtinic, nekaj utrinkov iz svojih misli … Kaj konkretno mislim? Sama ideja nima vrednosti, dokler je ne uresničiš. Zato jaz uresničujem svojo vizijo. Od konkretnih gradbenih del, finančnih vložkov, kjer me, verjemite, včasih kar stiska, do ustvarjanja, ki je ‘v zraku’ in se ga ne vidi. Zato jaz ustvarjam. Ustvarila sem, in tu poudarjam, soustvarila z veliko podporo domačih in podporo vseh vas, ki me spremljate in me tako spodbujate, turistično ponudbo v kraju, kjer ‘ni dela, zato mladi odhajajo v mesta’ (P.S. tudi jaz sem odhajala v mesta, pa sem ugotovila, da to ni zame, sem pa neskončno hvaležna za vse izkušnje, ker brez njih danes ne bi bila, kjer sem in kar sem).
Neskončno sem hvaležna, da sem imela odprte oči in telo pripravljeno na skoke iz cone udobja. Ker brez nič ni nič, to vemo. Tako zelo sem hvaležna za vsa na-ključ-ja, ljudi in čudeže, da smo si stopili in si stopamo drug drugemu naproti. Ker po tem sprašujem. Hvala, Vesolje, in kako imam lahko še več tega prosim?
Kje je trik? Verjeti morate sami vase. Vi, ja, vi sami vase, ne da čakate, da bodo drugi verjeli v vas. Ne pričakujte, da bodo drugi verjeli v vas, če še sami ne verjamete vase. Ste se že kdaj ujeli, da se nečesa niste lotili, ker nekdo, od kogar ste pričakovali, da vas bo potrdil, tega ni storil in je bil on ‘krivec’ za vašo stagnacijo. Skrivnost? Potrditve vam ne more dati nihče drug kot vi. Bodite tako prijazni do sebe in si poklonite ta dar.
Če pa imamo to srečo, da nas obkrožajo podporni ljudje, da imamo negovalne odnose, potem pa še toliko boljše. Tudi Apartmaji Pretner so nastali tako. Sama sem bila včasih obremenjena s tem, da kaj pa, če se v nekaj podam in mi ne uspe ali pa bom morala/želela svojo pot spremeniti … ja kaj bodo pa drugi rekli? Strah pred sodbami in napakami, ta je res težak, ni kaj. Potem pa sem ugotovila, da če ne poskusim, ne bom nikdar vedela. In to, da nekaj spremenite, je samo odraz vaše sposobnosti, da se prilagodite danemu trenutku. »Stori, kar lahko, s tem, kar imaš, tam, kjer si,« je rekel Theodore Roosevelt. Sodbe pa, naučite se jih sprejemati in prejemati od njih.
Konec koncev, edina stalnica so spremembe. Vse se spreminja. Zdaj smo tu, zdaj smo tam, potem se zgodi kakšna stvar, na katero ne moremo vplivati. Vedno pa lahko izberemo, kako se na to odzovemo. Imamo možnost, da ohranimo svoj zen in peljemo svoj posel, svoje življenje naprej, navkljub ali pa … zahvaljujoč vsemu.
Kakšen pa je vaš pogled?
P.S.: Vas zanima, kdo vse stoji za Apartmaji Pretner v Lepeni? Pokukajte sem 🙂
Vir:
Bucay, Jorge, 2016: Pot samoodvisnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.