Pelje me, pelje me pot v daljavo. Zraven pa me spremlja še čisto posebna reka.
Reka Soča. Reka Soča je nedvomno glavna atrakcija in absolutna zvezda Posočja. Kako ne bi bila? Že samo ime pokrajine nosi njeno sočno ime. Reka Soča, skrivnostna, močna, če nisi pozoren, lahko nevarna, a hkrati tako nežna, prijazna, iskriva. Soča se široko smeje in poleti svoj obraz radostno nastavlja soncu, pozimi pa marsikje drhti v pomrznjeni pokrajini. Če si želite doživeti reko Sočo v njenem zgornjem toku, se podajte na Soško pot, prekrasno učno pot, ki se vije vse od izvira in skoraj vse do Bovca.
Kaj me je pripeljalo do tega razmišljanja in ideje, da sploh napišem blog na to temo? Ker sem reko Sočo opazovala na njeni poti. Nekoliko daljši kot ponavadi. Še do nedavnega sem se v Novo Gorico podajala zelo redko. Pravzaprav še vedno lahko rečem, da se v Gorici izgubim. Že v srednjo šolo sem šla v Ljubljano, tako da Gorice niti nisem imela prilike kaj prida spoznati. In kaj mi je na tej poti zanimivo? To, da nas v veliki večini spremlja reka Soča.
Verjetno veste, da Soča izvira v Trenti, veste pa, kje zapusti Slovenijo in kam se izliva? Začnimo pri izviru. Sam izvir reke Soče je izjemen kraški pojav. Sem pristranska, če pravim, da je eden najbolj posebnih, najlepših in najčistejših izvirov … na svetu? O tem se boste morali prepričati sami. Do izvira reke Soče, ki leži na 990 metrih nadmorske višine, se podate od koče pri izviru Soče, a pozor, zadnji del poti je zelo zahteven, sicer varovan z jeklenicami, vsekakor pa zahteva vešč korak. V izviru reke Soče privrejo na dan vode, ki se kopičijo na območju Jalovca, Šit, Travnika in Mojstrovke. Voda plane na dan iz jame s podzemnim jezercem, skače skozi ozko sotesko in se nato razširi.
Ko se peljete ob Soči, vas lahko resnično preseneti, koliko različnih obrazov ta reka ima. Sama sem je gotovo najbolj vajena v njeni poskočni obliki, kjer energično skače čez kamne, vijuga po svoji ozki strugi, si utira pot skozi fascinantno ozka korita, se spet malo razširi in na svoji poti boža prod. Kot je o Soči napisal Simon Gregorčič: »Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine.«
Niže, med tolminsko in novogoriško občino, pa si Soča nadene drug obraz. Ali pa se ji je tak obraz narisal po spletu okoliščin. Na sebi nosi namreč jezove hidroelektrarn. Reka Soča je tam širša, še vedno intenzivno modre, a drugačne barve, počasnejša, pa vseeno tako močna.
Pri Solkanu zapusti Slovenijo in si nadene italijansko ime Isonzo. Njen tok čez Italijo je nizek, pa vseeno krasan. Saj veste, krasná si bistra hči planin. Krasná je in krasná ostane. Jadranskega morja se dotakne v široki delti v Tržaškem zalivu. Sicer pa po slovenskem ozemlju teče 96 kilometrov, po italijanskem pa 42.
Se zavedate, kakšen doprinos nam je ta bistra hči planin? Ogromen! Koliko ljudi jo hodi občudovat v njen zgornji tok! Tu, kjer si tudi mi z njo delimo svoj raj. Njen čar prevzame premnogega popotnika. Kako tudi ne bi? Edinstvena barva, smaragdno zelena, ki z vremenom in padavinami spreminja odtenke. Spretni zavoji, tolmuni in ozka korita. Kakšno moč ima ta reka, da je zmogla spretnejše kot katerikoli stroj ali orodje izdolbsti take mojstrovine? Ne samo občudovalci ob brežinah, številni ljubijo vodne športe ravno na reki Soči. In še, Soča nam za povrhu vsega daje tudi elektriko. Za naše udobno bivanje.
Po vsem tem lahko rečemo samo hvala, Soča. Če tebe ne bi bilo … Po drugi strani pa tudi, kako bi ti bilo, če nas, ljudi, ne bi bilo? Bi bila srečnejša ali bi nas pogrešala? Oboževalcev še in še te v zvezde kuje, skuša najti najlepši možni motiv, te ujeti v objektiv, se ob tebi sprehaja, po tebi pluje, plava, ribari in še in še. Da bi vsi do tebe spoštljivi bili, tega si želim, da bi bistre in pogumne glave spodbujale tvojih krajev ozaveščen obisk. Zavedanje, da smo »le« gostje doline, a z veliko odgovornostjo.
Morda najdete tu povezavo z aktualnim dogajanjem … in tudi zaključila bom tako.
Vrednosti vode se zavemo šele, ko je izvir prazen (Thomas Fuller), najbrž še kako drži. Zato: delo se začne pri nas samih. Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu, kot je rekel Gandhi. Ko naslednjič vidimo papirček na poti, ob reki Soči ali kjerkoli drugje kot v smetnjaku, ga poberimo … Kot ga bo nekdo drug za nami, če nam po nesreči pade na tla. Tistega, ki pa zavestno smeti naokoli pušča, izobrazimo, poučimo, da bo vedel, da narava ni smetnjak. In še, tudi ne vem kako razvita industrija narave ne sme vzeti. Ker ko narave ni več, je ni. Zato pa je, kot radi pravimo, narava neponovljiva. Morda pa koga premakne ravno ta zapis ali upam preveč?