Skrivnosti bovškega ovčjega sira

Če ob raziskovanju novih krajev radi okušate tudi lokalne dobrote, vam bo všeč naš nov zapis na blogu.

Velika figura tradicije na Bovškem je nedvomno bovški ovčji sir. Kdor ga okusi, se zaljubi v njegov poln, intenziven okus. Kaj ga dela tako zelo posebnega? Izdelan je iz surovega polnomastnega ovčjega mleka (lahko se mu doda do 20 % kozjega ali kravjega mleka), zato njegova aroma zaobjame vse sveže bilke in opojno travniško ali planinsko cvetje. Sirjenje je sezonsko, kar pomeni, da se ovce prehranjujejo s svežimi dobrinami domačih planjav.

Če ste že obiskali Bovško, ste na kakšnem svojem pohodu morda opazili ovce. Po vsej verjetnosti so to bile ovce avtohtone mlečne pasme bovška ovca. Ravno te veščim sirarjem priskrbijo polnovredno mleko, iz katerega nastane opevani bovški ovčji sir.

Njegovi slava rase in rase. Evropska Komisija ga je okronala z zaščiteno označbo porekla, najprestižnejšo oznako živila na evropski ravni. Že v daljni preteklosti, ko tovrstne zaščite porekla še niso obstajale, pa so ljudje nedvomno poznali njegovo vrednost.

Predstavljal je namreč plačilno sredstvo, tako da so ljudje iz soške doline sir menjali za druge dobrine. Moja nona se dobro spomni, da sira doma niso jedli, saj ga je mama zamenjala za blago na bohinjskem, ostala pa jim je albuminska skuta.

Še nekaj dejstev:

• Italijanski cenik iz Vidma iz leta 1756 vključuje tudi bovški sir (Formaggio di Plezzo vero) in njegova cena je med najvišjimi, saj je izdelan iz polnomastnega mleka.
• Iz tolminskega urbarja iz leta 1377 pa je razvidno, da se je z bovškim ovčjim sirom lahko kupilo tudi pravico za ribolov na reki Soči.
• Prva omemba ovčarske planine na Bovškem, planine Trebiščna nad Trento, sega v 14. stoletje, kamor je umeščen začetek tamkajšnje sirarske tradicije.

In kako se danes godi bovškemu ovčjemu siru? Večstoletna tradicija se prenaša iz roda v rod in izdelava sira (pri manjših kmetih kot smo mi pa tudi molža) je ročna. Sir nastaja na nekaj planinah in v dolini pri redkih, a veščih izdelovalcih.

Morda pa vam je prišla na uho pripovedka o divjem možu iz Zajence (Zadnjice, stranske doline v Trenti, najbolj znane kot izhodišče za Dolič ali Kriške pode)? Živel je modri divji mož v dolini Zadnjici. Mnogo je vedel in Trentarji naj bi ga, tako gre zgodba, ulovili in ga izpustili v zameno, da jih nauči sir delati. In jih je. A ko se je vračal domov in je bil že dovolj daleč, se je obrnil in rekel: “Nisem vam pa povedal, kako je šele dobro tisto, kar ostane po sirjenju!”

O čem je govoril, preberite v tem zapisu.